22. oktober 2019
blog piše: Timotej Skledar
Zadnjič sem se peljal z vlakom domov in po naključju, sem se na železniški postaji srečal Ano in takoj sva se zmenila, da bova sedela skupaj na vlaku. Punca ravno končuje srednjo šolo in je prav tako kot jaz slepa, z minimalnim ostankom vida. Na vlaku sva se zapletla v pogovor o vsakodnevnih temah in ko sva obdelala vse teme sem ji omenil, da sem zaposlen in da pri delu in tudi doma veliko uporabljam Feelif. Za Feelif je že slišala, nikoli pa ga še ni imela možnost preizkusiti. Beseda je dala besedo in že je bil Feelif na mizici pred njo. Sprva sem ji pokazal navodila, kjer se je naučila vseh gest. Potem sem ji dal za občutiti različne tipne knjige, Feelbooke. Dotikala se je zaslona in presenečeno ugotovljala, da lahko razlikuje različne barve in smeri le s pomočjo vibracij in zvoka. Zelo jo je zanimala tudi aplikacija za učenje brajice. Sama se je brajice učila po klasični metodi, s pomočjo žebljičkov. Le te je bilo potrebno postaviti v prave luknje in jih nato spet pobirati iz njih, kar je bilo velikokrat dolgotrajno in dolgočasno. Fascinirala jo je interaktivna in zabavna plat vaj na Feelif tablici, predvsem se je zabavala ob vzklikih in ploskanju ob koncu, če je pravilno rešila vajo. Ana bo ekonomistka, zato sem ji pokazal, kako na Feelifu lahko občutiš matematične grafe in diagrame. Z lahkoto je vpisala enačbo krivulje, kateri je nato, s pomočjo vibracij in zvoka, brez težav sledila s prstom. »Kako se lepo vidi funkcija,« je vzkliknila medtem, ko je tablico držala pred seboj na kratki razdalji. Takrat je prvič vprašala po ceni naprave. Začutil sem, da je razumela, kako bi ji lahko koristila pri šolanju. »Mi jo boš posodil, če jo bom potrebovala preden jo uspem kupiti?« se je nasmehnila. »To še ni vse, kar zmore Feelif,« sem rekel in odprl Feelif Galerijo Slik. »S Feelifom lahko občutiš tudi slike in prebereš tekst.« »In pove ti, kakšne barve je objekt! Noro!« je ugotovila ona, ko je nekaj trenutkov držala prst na sliki, ki je prikazovala dekle z rdečo majico. Da jo je aplikacija Feelif Fotoaparat, katero sem ji pokazal naslednjo, popolnoma očarala, nisem bil niti malo presenečen. Pustil sem ji, da je nekaj časa sama raziskovala okolico in tipala oblike poslikanih objektov. Vlak se je mirno peljal naprej. Ko mi je končno spet namenila pozornost, sem jo vprašal: »No, kako ti je všeč?« »Super je! Samo še igrice manjkajo!« »Ja kaj ne rečeš,« sem se nasmehnil in zagnal 4 v vrsto. »Ni ovir za Feelif«. Vožnja je minila hitro, še prehitro.